05 Sep SKUPAJ OSVAJAMO VRHOVE
VZPON NA MATTERHORN
Tako kot poslovno skupaj osvajamo manjše in večje vrhove, tudi na zasebnem področju spodbujamo posameznike, da premikajo meje. Ponosni smo na sodelavca Roberta, ki se je skupaj z Andrejem in Marijo Štremfelj povzpel na sloviti Matterhorn. Marija je o vzponu strnila misli in z nami delila to nepozabno izkušnjo …
“Matterhorn, 4478m visoka gora se v tem jutru, pravzaprav še noči, dviguje nad nami kot silhueta visoke nedostopne piramide. Lahkega vzpona na to goro ni, najbolj obiskana pa je smer po grebenu Hörnli. Četrta težavnostna stopnja je ponekod olajšana s fiksnimi vrvmi, strmina pa se do vrha samo stopnjuje.
V soju baterije se najina naveza približuje vstopu. Strma, navpična stena je že prvo sito za naveze, ki zavrne tiste, ki niso dovolj pripravljeni. Z Robertom hitro premagava to prvo oviro, ki čudežno razporedi naveze tako, da praktično ni več čutiti gneče. Težave so se rahlo unesle in v strmo skrotje je sem in tja izhojena prava steza. Nekaj bolj strmih odstavkov nas ponovno pripelje na greben, ki pa ga kmalu zapustimo in se mu vse do Solvaya, ne približamo več. Solvay je majhna lesena hiška – bivak na višini 4000 m, ki predstavlja tistim, ki jih na poti na vrh ali iz njega ujameta slabo vreme ali noč, skromno zavetišče. Tu prvič zares počijemo. Pred bivakom in takoj za njim sta dve težki mesti, pravzaprav najtežji del smeri, ki ni opremljen s fiksnimi vrvmi. Nad drugim težkim mestom nas smer pripelje na greben, kateremu potem praktično sledimo vse do vrha.
Plezanje je izpostavljeno in vse bolj dobivamo občutek, kot bi se bližali vrhu stolpnice. Vse skupaj postaja vedno bolj zračno in prepadno. Počasi se pozna, da smo že preko 4000 m in pomanjkanje aklimatizacije večino gostov nekoliko upočasni. Robert se večkrat ustavi da »ujame sapo«, vendar ne popuščava. Nekoliko naju zaustavijo le prve naveze, ki že sestopajo z vrha in se v naglici precej brezobzirno spuščajo preko tistih, ki hitimo navzgor. Kljub debelim ladijskim vrvem je vzpenjanje zelo naporno in si kar malo oddahnemo, ko se vrvi končajo na začetku zadnjega dela smeri, strme in zasnežene »strehe«. Napor je nekoliko manjši, izpostavljenost pa skokovito narašča vse do vrha. Tam naju nekaj čez deseto uro dopoldne počakata Andrej in njegov irski gost. Napravimo nekaj skupnih fotografij, kar pa sploh ni enostavno. Na vrhu, preko katerega vodi samo zares ozka gaz proti nižjemu italijanskemu vrhu, je tako malo prostora da se je težko obrniti, pogled navzdol pa ne najde opore in kar naenkrat zdrsne do zelenih pašnikov ali razdrapanih in posušenih ledenikov dva tisoč metrov pod nami.
Na Matterhornu spoznaš, da je pregovorna polovica poti na vrhu včasih še daljša. Sestopanju ni videti konca. Na Solvayu dobiš občutek, da si že nekje na polovici sestopa, pa se izkaže, da se koča Hörnli, globoko pod nami nikakor noče približati. Utrujenost zahteva še večjo pozornost in minute kar spolzijo iz rok. Kot že tolikokrat, smo tudi tokrat zamudili zadnjo žičnico za v dolino in sestopili peš kar v Zermatt, kar predstavlja skoraj 3000 m sestopa. Posledica je, da vsi vidimo pred seboj samo še tuš in posteljo.”
Marija Štremfelj